Claudio Montagna, ki velja za enega izmed plemenitih začetnikov, očetov velikega gledališkega obdobja sedemdesetih let prejšnjega stoletja in uporabe gledališkega jezika v družbenem kontekstu in nelagodju, se letos vrača na lutkovni festival Alpe Adria.
Avtor, igralec in režiser, eden od ustanoviteljev gledališča Teatro dell'Angolo v Torinu, danes pa umetniški vodja Teatro e Società, Montagna nadaljuje svoj predlog izvirnega namiznega gledališča, v katerem združuje tankočutno dramaturgijo, podprto z očarljivostjo besede, s preprostimi, a sugestivnimi figurami.
Claudio Montagna že več kot 40 let raziskuje svet mladih in se z njim povezuje, predlaga predstave, animacijske projekte in delavnice. Hkrati sodeluje s katedro za sociologijo prava na oddelku za pravoznanstvo Univerze v Torinu pri gledaliških projektih v zaporih Lorusso in Cutugno v Torinu.
Povlečen na pot nečastnosti-sramote. Torino 1918: Nello, 18-letni sostorilec atentata, napiše pismo iz zapora v katerem prosi otroke žrtve za odpuščanje. Na štiriinosemdesetih straneh skuša vsaj povrniti izgubljeno dostojanstvo. To je zgodba o kratkem obstoju, ki ga razsvetli le trenutna ljubezenska zgodba; v preostalem poteku pa je obstoj temačen, v skušnjavi in speljan na napačno pot, kot pravi avtor, zaradi slabe družbe: „V duši slišim glas: kesaj se, a ne žaluj, nesrečen si bil, a ne zloben. Na pot sramote in zločina so te vlekla zlobna bitja.“
Pismo se nahaja v arhivu Lombrozovega muzeja v Torinu, ni pa znano, ali je služilo svojemu namenu ali ne. Za Nellom se je zgubila vsaka sled.
TEATRO DA TAVOLO - 'NAMIZNO' GLEDALIŠČE
Oblika predstave ki gre 'proti toku' za občinstvo do 30/40 ljudi na predstavo, v kateri avtor sedi pred svojim prenosnim računalnikom in ga uporablja za predvajanje glasbe in kot 'grbino'. Dvignjen pokrov računalnika se uporablja kot ozadje za risbe, predmete in figure, ki razlagajo in komentirajo povedano. Gre za izbiro gledališke vrste, pri kateri imajo gledalci občutek, da so protagonisti izvedbe in v njej sodelujejo.Tak način gledališke igre je intenzivna izkušnja odnosa; med peščico ljudi, kar je privilegij v dobi, v kateri se umetniške uprizoritve neskončno reproducirajo na svetovnem nivoju.
Uprizoritev gledalca prime za roko in ga vodi v razsežnost odkrivanja in razmišljanja. Ne nazadnje zato, ker nas pripovedovanje zgodb popelje nazaj k ustnemu izročilu, ki se je izgubilo v času. In vsaka beseda koplje pot in gre vedno globlje v nas ter ustvarja svet zvokov, podob, sugestij, spominov, zakopanih skozi generacije.
